Dnevnik s poti

Tako kot nam življenje včasih na pot pripelje ljudi, za katere se zdi, da so nam preprosto usojeni, je podobno z dogodivščinami. Pridejo nepričakovano, iznenada, pustijo pa neznansko lepo béro nepozabnih spominov. Vem, marsikomu potepanja v gneči niso v užitek. Ampak včasih je taka gneča edini način, da človek premaga svoje strahove.

Četrtek

Spoznavni večer. Sto žensk, sto življenjskih zgodb, sto različnih karakterjev. En cilj. Uživati. Ampak ne preveč. Ker celodnevna hoja na 2864 metrov nadmorske višine pač ni zgolj in samo čisti užitek. Malce perverznosti bi znalo biti v »mučenju«, ki si ga človek sam naloži, ne da bi vedno zmogel ozavestiti, zakaj. Tudi skrbi so se kopičile; bom zmogla? Sem dovolj telesno pripravljena? Me bo ob pogledu v globino kap? Ob vseh napotkih, ki smo jih bile deležne, ob predstavitvi članov ekipe, ki bo skrbela za nas, je kakšnih deset dekagramov bremena v četrtek zvečer padlo z ramen. Lep je občutek, da si prepuščen profesionalnim rokam.

Petek

05:30 zjutraj. Sto žensk. Nobenih petk, (skoraj) nobenih ličil, samo sto zaspanih obrazov in točno toliko nahrbtnikov. Odlični, zaupanja vredni vodniki z diplomo iz potrpljenja. Strogi vodja odprave, ki vsaj na videz ni imel najbolj lahkega dela. Imeti pod kontrolo tolikšno število žensk pač ni mačji kašelj.

Trema je zahtevala svoj davek v obliki neprespane noči in misel na deseturno hojo je bila skoraj nepredstavljiva. Ampak je šlo, tudi ob (moralni) pomoči ostalih sedmih punc v skupini in najboljšega vodnika (čeprav bi ostale skupine znale trditi enako). S šalami na poti, z medsebojnimi vzpodbudami smo vse dosegle vrh. Višje se v Sloveniji ne da povzpeti z lastnimi nogami. Nor občutek (v kaj vse zmorejo noge prepričati glavo).

Sobota

Sapo jemajoč sončni vzhod na Planiki. Ker še vedno štejejo (tudi) male stvari. Sto (utrujenih) žensk, ki jih je čakal še spust v dolino. Stokrat potencirano veselje, da gremo domov. Neopisljiva radost ob mali življenjski zmagi, pa hkratno nestrpno pričakovanje prhe in glavnika. In ja, užitek, ko človek lahko za nekaj minut prisluhne zgolj tišini. Tišina je bila edina stvar, ki je na poti nismo bile deležne. Pa saj niti ni moglo biti drugače. Punce smo pač punce. Tudi na Triglavu.

P.S. z našim najvišjim očakom se bova še družila. Nekoč. V intimnejšem vzdušju.