Obljubljena dežela

Človek se zamisli, v kakšnih časih živi, ko ga negativne, zelo negativne stvari ne presenetijo več. Dogodki v Izoli nas v resnici ne bi smeli presenetiti. Vseskozi si želimo postati obljubljena dežela. Druga Švica, tudi Amerika, če hočete. Ampak radi bi zgolj samo dobro iz teh dežel. Žal se še nismo naučili, da dobro nikoli ne pride brez trohice zla.

Ob poboju me je najprej nehote prešinilo, kako se lahko takšni samotni strelci skrijejo. Nam, laikom, pa tudi strokovnim inštitucijam. Res tako zelo živimo eden mimo drugega, da ne prepoznamo travm, psihoz, ki začnejo razžirati sočloveka? Jih prepoznamo, pa se le nočemo vtikati v tuje zadeve? Stvar v resnici ni preprosta. Po eni strani zahtevamo intimo in mir, po drugi pa bi radi take pogrome preprečili. Zmoremo najti mejo, ki bo znosna za vse?

Me je pa ob novici iz Izole v resnici zelo presenetila le ena stvar. Da se to ni zgodilo prej. Sistem pač ne deluje. Pika. Ne deluje. Zdravstveni, če smo že pri tem, pa tudi o kakšnem drugem bi bilo vredno razpravljati na dolgo in široko. Nališpana ministrica že precej časa kvasi puhlice o reformi, iz Prlekije nam ženski glas zagotavlja, da bo oprema za policiste prišla, naj stane kar hoče. Ljudje ta čas živ(otar)imo. Kakor vsak najbolje ve in zna. In veste kaj? Nis(m)o vsi zadovoljni. To je dejstvo. Razočaranje nad tem, da se v deželi ne cedita med in mleko, še huje, da nič ne kaže, da se prav kmalu bosta, je pač preveliko. Ne zaupamo v inštitucije. In kjer ni zaupanja, se rojevajo pogromi.

In ne vem, zakaj se čudimo, da je nekdo posegel po skrajnem ukrepu. Zmedena in bolna glava pač ne razume, da sistem ne deluje za vse enako. Da ostaja raja na levi strani reke, medtem ko je elita na desni (smeri izbrani čisto po slučaju). Resno sem menila, da se bo kakšen tak dogodek zgodil že Hildi, Bavčarju, Šrotu, Černigoju. Pa sem ozavestila, da Slovenci trpimo dolgo. Zelo dolgo in molče.

Občutek imam, da je tišine nepreklicno konec. Dežela gnije. Vedno bolj.