O radovednosti …
Na pragu pomladi je bilo, komaj so začeli cveteti travniki Z nečakom sva se sprehajala po Mirnu, ko nenadoma na tleh zagleda zvonček. En sam mali zvonček. Ne najdem besed, s katerimi bi znala opisati navdušenje, ki ga je najdba sprožila v petletniku. Kljub temu, da sama resnično obožujem zvončke, res, OBOŽUJEM jih, me je prešinilo, da me cela poljana teh snežno belih cvetov že dolgo, predolgo ni tako navdušila kot malčka, ki je uvelo rožico našel tleh in potem o tem razpredal na dolgo in široko še celo popoldne.
Že v nekem drugem zapisu mi je na misel prišlo, kako zelo odraslim manjka spontanosti in pristne radovednosti. Navdušenja. Otroškega navdušenja, če hočete. Zakaj si ne pustimo biti vedoželjni, ko zapustimo šolske klopi? Ko se lahko resnično »učimo« zgolj stvari, ki nas zanimajo. Pa kot da bi leta teptala, tlačila našo radovednost, iskanje odgovorov.
Nasploh se pri najboljši volji ne morem spomniti, kdaj me je nazadnje kakšna stvar resnično navdušila. Kdaj sem se nazadnje nečesa veselila. Dolgo veselila, pričakovala, upala. Odrasli si navadno lahko izpolnimo precej želja. Pa si kdaj poklonimo čas in prostor za resnično hrepenenje? Hrepenenje, ki nam ga je v nekem drugem času in prostoru vzbujal nov komplet Giotto barvic, recimo, če se ozrem v resnično preteklost in se domislim najbolj preprostega primera. Zakaj nas na pragu odraslosti mine vse tisto ljubko, božansko? Pristna spontanost, izražanje veselja, zakaj nam je nerodno smejati se glasno, iz srca? Čemu iz sramu, strahu pred odzivom okolico zadržujemo v sebi lastne želje ustvariti nekaj drugačnega, posebnega? Ker je najbolje ribariti v varni zlati sredini, domnevam. Ne odstopati, tudi če bi sijali ven z nečim resnično dobrim.
Zato grem. Da poiščem odlično knjigo, noro dobro pesem. Grem, da najdem planiko na 2.000 metrih nadmorske višine. Grem v gledališče, da se bom tam smejala glasno in iz srca, četudi se bodo glave pred mano obračale nazaj s čudnimi pogledi. Grem, da poiščem še tisto zadnjo trohico otroka v sebi.
