Klofute
V celem otroštvu nisem bila nikoli tepena. Nikoli. Spomnim se, da sem od mame dvakrat, točno dvakrat dobila dve ali tri po riti, oče se me niti enkrat ni dotaknil. Najhujša možna kazen zame je bila vedno mamina tišina. In to, da me zjutraj ni pričakala pripravljena kafitiera. Klofute nisem bila nikdar deležna, kot tudi ne ščipanja, polivanja z mrzlo vodo, brcanja, lasanja. Pravzaprav so mi eno najhujših oblik nasilja v otroštvu predstavljale učiteljice, ki so nas silile pojesti popolnoma vse, kar nam je pri kosilu ostalo na krožniku.
Razumem in podpiram poskus prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Žal pa nasilje niso zgolj podpluta očesa, ožganine od cigaret, metanje skozi okno, kajne? Pri teh skrajnih primerih se vedno dvignejo glasovi. Prav je, da se prepove. Čudi pa me, da se na naši ljubi sončni strani Alp kot samoumevno in dopustno jemljejo drugačne oblike »nasilja«. Zakaj se Slovencem na primer zdi smešno, ko oče s sedemletnim sinom ob pivu v lokalu natakarico mirno ošvrkne po zadnji plati? In se zraven smeji na vsa usta. Zame je svojevrstno nasilje to, da alkoholiziran starš sredi belega dne v avtomobilu prevaža petletno potomko. In raja se sredi malega mesta reži, kakšen heroj da je. Zame je nasilje nad otrokom (tudi) to, da ga ne naučiš osnovne kulture! Le zakaj se nam ne zdi sporno, da otrok ne (na)učimo osnovnega človeškega spoštovanja? Da se vsega z denarjem ne da kupiti, recimo. Da obstajajo besede hvala, prosim, vprašanja, kako si, ali kaj potrebuješ. Nasilje je zame še, da najstniku ne znaš dopovedati, da se ob vožnji skozi rdečo luč lahko zgodijo hude, res hude stvari.
Slovenija naj sprejme zakon, seveda. A čisto vseh težav to kljub vsemu ne bo rešilo. Črke na papirju so namreč eno, resnično življenje pa nekaj čisto drugega. Je v resnici kaj narobe z mano, če se mi tiste dve, tri, ki sem jih dobila po riti kot otrok, ne zdijo nič spornega? Sama udarca nisem nikoli jemala kot nekaj, kar sem si zaslužila zaradi svoje slabe narave. Verjetno sem mamo preprosto sprovocirala do skrajnih meja. Res pogovor s trmastim triletnikom, ki se v trgovini meče ob tla, čisto zmeraj deluje?
Nasilja nikakor ne gre banalizirati, nasprotno. Zgledi vedno vlečejo, v eno ali v drugo stran. A če smo tako zelo striktni pri tem, da si otrok nikakor ne zasluži ene po riti, pač pa moramo vse reševati vedno zgolj z mirno besedo, pogovorom, jim poskušajmo razložiti še par stvari o tem, da se iz sovrstnikov, ki nimajo najnovejše tablice, ne norčuje. Da obstajajo otroci, ki si ne morejo privoščiti niti pice, kaj šele dvotedenskih počitnic na hrvaški rivieri. Mogoče bi jim ob tem, ko jim sedmič neskončno ljubko »svetujemo«, naj v vodo vendarle že vrnejo ježka, ki so ga od tam prinesli, razložili še, da so živali živa bitja. In da naj naslednjič zaleže, ko »nasvet« izrečemo prvič.
V življenju so še hujše stvari, kot je en udarec po zadnji plati. In če sem ga kdaj dobila, še ne pomeni, da ga bom konstantno tudi dajala. Ali da podpiram nasilje. Kakršnokoli.
