Sanje nekega kralja

Sinoči sem sanjala, da se je Slovenija razcvetela. Da otrok tu niso več pretepali do smrti ali jih metali skozi okno. Sanjala sem, da se je dobro začelo vračati z dobrim. Da je obljuba nekaj veljala. Da delavci niso bili več sužnji. Sanjala še, da smo ugotovili, kako pomemben je čas in da ga ni nikoli več mogoče zavrteti nazaj. In temu primerno pričeli podarjali sebe, svojo pozornost, svoje popoldneve.

Sanjala sem, da so zdravstvo, šolstvo, sodišča delovali enako za vse ljudi. Da so izobrazba in splošna razgledanost, delovne izkušnje ter pošten karakter odprli čisto vsa vrata. Da si nihče ni želel imeti drugačnega priimka, ker je s svojim neprestano ostajal med »neizbranimi«. Sanjala sem, da se je človek naučil pustiti sočloveku dihati, delovati, kakor se mu zazdi. Da smo najprej pometli svoj prag. Tudi to, da so slovenski profesorji vrnili vse pridobljene tisoče evrov. In da so še pred tem prepoznali svojo zmoto, pomislili na otroke iz Botrstva in ob joku slednjih ne ugasnili radia. Sanjala sem, da so se spustili na realna tla, zadihali naš zrak, občutili, kako je, ko si dolgotrajno brezposeln. In se iz tega nekaj naučili. Sanjala sem tudi, da je predsednik države postal nekdo s pokončno držo, ki mu je več kot urejena in obstojna pričeska, prodajanje puhlic in paste za beljenje zob pomenil sodržavljan.

Sinoči sem sanjala, da je Slovenija klovne zamenjala s spoštovanja vrednimi ministri. Da so delodajalci prenehali izkoriščati luknje v zakonih. Da je pošteno delo postalo še bolj pošteno plačano. Da je birokratski stroj končno dal prednost možganom, vésti, čutu za sočloveka. Tudi to sem sanjala, da se je našel zdravnik brez kompleksa boga v belem, ki je priznal svojo napako in se opravičil. Da je postalo mogoče kavbojske župane odstaviti s par črkami na papirju, takoj in nepreklicno. Sanjala sem tudi, da je sistem začel delovati. Resnično delovati. Za vse. Za male in velike, črne in bele, rdeče in rumene, poredne in nedolžne, bogate in revne, luštne in nečimrne. Sanjala sem, da smo vsi postali enaki. Da smo vsi postali – ljudje.

Ljudje. Ljudje. Ljudje!

Sinoči sem sanjala. Prebujenje je bilo mukotrpno …