Vse barve sveta

Rada imam barve. Nekatere sicer bolj kot druge. Precej mojih spominov, lepih in temnih, je vedno povezanih z barvami. Včasih pride obdobje, ko mi je kakšna še posebej ljuba. Brez pravila, zgodi se pač. Trenutno imam tako obdobje. Rumeno.

Rumena so vedno tulipani, iskrene pohvale in Prešernove pesmi. Vonj jasmina. Bruce Springsteen na Valu 202. Zjutraj, v avtu. Rumena so nasmehi na licih mimoidočih, nečakova modrovanja o poležavanju na plaži. Rumena je optimizem. Veselje in sreča. Obožujem rumeno.

Rdeča so moji najljubši salonarji. Rdeča so dvanajsturna snemanja, naporna, nepredvidljiva. Snemanja, na katerih spoznaš mamico otroka s posebnimi potrebami, sijočo, vedro mamico, neznansko ponosno na svojega sina. In razmišljaš o rumeni. O tem, kako lepa bitja znajo biti ljudje. Če tako želijo. Če jim pustimo.

Zelena je Luka. S svojo čisto dušo. Luka, ki obožuje T-Rexa. Zelena je moč, trdna volja. Zelena je moj blog, na katerega skušam biti ponosna. Zelena je kakšen čuden dan, po koncu katerega se počutim kot zmagovalka; zelena so izzivi. Zelena je vsak človek, ki ti pred lice postavi oviro. V teoriji morda nepremostljivo. Rumena so trenutki, ko jih premagaš.

Ne vem zakaj, ampak ob dobrih knjigah vedno pomislim na rjavo. Pa mi je ta barva od vseh še najmanj pri srcu. Če že, bi mi moralo dobro čtivo predstavljati modro. Tako menim. Menda je res, da sta si srce in razum dostikrat vsaksebi. Občutek, ko preberem odlično knjigo, je vsekakor rumen. Pogovoriti se morava o Kevinu? Težka, pretresljiva knjiga. Taka, ki ostane s tabo še dneve. Definitivno rumena.

Siva so padci, po katerih se skušam pobrati. Besede, za katere mi je žal. Napake in slabe navade. Siva je nepotrpežljivost, ki se je skušam odvaditi. Razmišljanje o prihodnosti. Siva so dnevne novice. Vsi akterji naše politike. Vsi, brez izjeme. Rumena s(m)o ljudje, ki bi se jim morali postaviti po robu.

Obožujem rumeno.