Ljudje, ki preprosto so
Življenje ima to čudovito lastnost, da nam včasih na pot pripelje ljudi, za katere se zdi, da so nam preprosto usojeni. Ljudje, ki znajo polepšati dan z malenkostjo; kratkim sporočilom, razglednico, poštno brzojavko, ko po dveh dneh prispeš iz bolnišnice.
Pred leti sem študirala ob delu in na prvo predavanje sem (kot vedno) prišla zgodaj. Precej zgodaj. Čakala sem pred predavalnico, niti ne povsem prepričana, da čakam pred pravimi vrati. Prišla je svetlolaska, zapletli sva se v pogovor, izkazalo se je, da imava enako ime. Kar bi znalo biti navadno naključje, glede na to, da je Anja še vedno pri vrhu najpogostejših ženskih imen v Sloveniji. Ampak želim verjeti, da ni bilo naključje. Hočem verjeti, da je vesolje preprosto vedelo, kaj dela. Kot (redko) kdaj prej in pozneje.
Še danes sem prepričana, da statistike ne bi opravila brez njene pomoči. Z njo sem odkrila Lolito, postala je najin mali ritual. Ki zdaj »spi«, a sem gotova, da ga bova kmalu znova obudili. Skupaj sva se mučili na vajah iz angleškega jezika, odveč so mi bile in raje bi se dala pribiti na križ, kot se pozno popoldne peljati v Ljubljano. Pa je bilo vendarle vredno.
Danes živiva dobrih sedemdeset kilometrov narazen, vsaka s svojimi hobiji, znanci, prijatelji, družino. Vsaka s svojimi potrebami, željami, sanjami, idejami. Redko, preredko se vidiva. Sem in tja kakšen sms, pozdrav, virtualni poljub. Pa se mi kljub vsemu zdi, da se je pred vrati tiste predavalnice na Dunajski cesti takrat spletlo prijateljstvo za vse življenje. Prijateljstvo, ki ne potrebuje nujno konstantnega stika, nenehnega klepetanja po telefonu, vsakodnevnega obiskovanja. Preprosto vem, da je tam. Vem, kje jo najdem. In resnično srčno upam, da tudi ona ve, kje me lahko poišče.
Življenje resnično ima to čudovito lastnost, da nam včasih pripelje na pot ljudi, za katere se zdi, da so nam usojeni. Mogoče tega prvi hip niti ne prepoznamo. Morda imamo srečo, da to odkrivamo počasi. Spoznanje, da imamo take osebe ob sebi, da se jih trudimo obdržati in da se njim zdi vredno, da so naši sopotniki, v kakršnem koli pomenu že, šteje. To. To je dodana vrednost zmedi, ki se večino časa imenuje življenje.
