Oda mestu

Živeti v malem mest(ec)u ima svoje slabosti in prednosti. Slednje odkrivam zdaj, ko se EMŠO dviga vedno višje. V malem mestu se med seboj skorajda vsi poznamo. Vedno, ampak res vedno boš našel nekoga, ki bo s teboj pripravljen iti na kavo. Zmeraj se bo našla roka, ki bo ponujala pomoč, čeprav je prvi sosed oddaljen skoraj kilometer.

V malem mestu poznaš vse ulice, pohodne poti, a če ti je do tega, če imaš odprte oči in srce, ti lahko uspe najti lepoto vedno znova tudi tam, kjer je niti najmanj ne pričakuješ. Malo mesto lahko prehodiš peš. Avto ni nuja, če si seveda navajen vsaj malce uporabljati svoje podplate. Tu te ob vikendih na avtu, parkiranem pred domačim blokom, celo pričaka cvetlica. Malo mesto ima praktično vse ustanove na dosegu roke. Ob poti v knjižnico lahko mimogrede zaviješ na kepico sladoleda. V malem mestu te natakarica navdušeno pozdravi in pohvali, ko se prikažeš na kavi z občutno krajšimi lasmi in še sam nisi prepričan, da si si všeč.

In še nekaj je, kar resnično obožujem v (mojem) malem mestu. Ljudje se še vedno pozdravljamo med seboj. Dober dan, živijo, zdravo. Kako si? Ni pomembno, kakšno je vprašanje in od koga prihaja pozdrav. Sosed, lokalna knjižničarka, bivši sošolec, nekdanja profesorica slovenskega jezika. Ljudje se v malem mestu pozdravljamo in všeč mi je, da je to tu nekaj samoumevnega. Tako neznansko majhna stvar, ki lahko tako zelo polepša dan. Če jo znaš ceniti. In vračati.

Na ozkih ulicah malega mesta se mimoidoči pogledamo, nasmejimo, si pomahamo. Prav pomenljivo, da sem se tega zavedela šele v Ljubljani, kjer nikoli nikogar ne pozdravim. Kjer mi praktično nikoli nihče ne vošči dober dan. Kjer je na kupu zbran ogromen balon mimoidočih, ki buljijo v telefon ali poslušajo glasbo in se ne zmenijo za nikogar. Kakor koli včasih prija anonimnost, skrb zgolj zase, se človek tega najbrž nekoč naveliča.

Zato hvala, gospa M., za lep pozdrav. Za nasmeh in zavedanje, da sem lahko srečna, da živim v malem mestu.