Podarjati čas

Čas. Ni ga mogoče kupiti, niti zavrteti nazaj. Znano dejstvo, pravzaprav že puhlica, ko poved prebereš na papirju. Bolečina, ko udari v realnosti.

Skozi leto se zvrsti ogromno takih in drugačnih praznikov. Dan žena, še prej ceremonije ob novem letu, pa rojstni in materinski dnevi in če si del naše družine, praznuješ (če se tega na dotični dan sploh spomniš), tudi god. Veliko dilem in razmišljanja, kaj neki podariti njej, njemu, njim. Čas. Samo čas, sem sklenila letos. Čas v podobi kave, telefonskega klica, vožnje v trgovino, zdravstveni dom in nazaj. Čas v podobi pomoči pri barvanju velikonočnih pirhov, čas ob zlaganju drv sredi najhujše julijske pripeke. S precej kletvicami, a vedoč, da bom tudi to nekoč pogrešala. Tako kot pogrešam vse kave z očetom.

Letos se bom trudila podarjati šale, nasmehe. V živo. Čim večkrat. V norem tempu življenja, ko je izgovor, da zmanjkuje časa, tako prikladen, lahek in vedno na voljo, bom ravnala drugače. Oziroma se vsaj trudila, močno, vsak dan posebej. Preživeti več časa z bližnjimi. Redkeje reči, da nimam volje, da sem utrujena, da priletim jutri. Redkeje, ker sleherni dan pomislim, kolikokrat sem to izrekla očetu. In mi je zdaj tako neznansko žal. Ker za to gre. Ljudje se ne vrnejo. In tega se zavemo šele, ko se zgodi. In spet je to puhlica, boli pa neznansko. In se prepričujem, da nisem mogla ravnati drugače, da je služba zahtevala svoje. Da sem imela neodložljive obveznosti. A nič ne pomaga. Razum morda poskuša prepričati srce, a nikoli ne zmaga. Zaradi ene kave služba ne bo trpela, tudi svet bo stal trdno na ustaljenih tirih. Samo nekdo bo bolj vesel, nekomu bom prinesla nasmeh na usta. Nekdo bo slišal novo, neuporabno čenčo. A tam bom. Zraven. Naučila se bom reči ne kakšni manj pomembni prošnji. In pri tem ne bom imela (več) slabe vesti.

Čas, samo čas. Kava, izlet v hribe, popoldanske vragolije z navihanim petletnikom. Vožnja po nakupih, večerna pijača, poletni koncerti. Čas, samo sebe in čas.