Meje (ne)okusa
Nekaj časa je bilo morda še zanimivo opazovati, kako se v Sloveniji sovražni govor razplamteva in je bolj ali manj deležen zgolj posmeha. Šal. Sem in tja celo trepljanja. Zanimivo je bilo opazovati in zraven čakati, kdaj bodo pristojne inštitucije vendarle začele ukrepati. Kdaj se bodo zganili mediji, ministrstva. Kdaj bo devetdeset izvoljenih udarilo po mizi (s čevljem ali manikiranimi nohti) in reklo: dovolj je!
Še vedno čakam. In sem vedno bolj prepričana, da bom čakala do pamtiveka. Ker se zadnje čase vedno bolj pogosto dogaja, da prihaja sovražni govor ravno od teh, ki bi morali biti za zgled (prijaznih, spoštovanja do sočloveka vrednih debat). Ne, da me to preseneča. To sem sprejela kot del našega vsakdana. In tega me je strah. Te (moje) apatije in apatije sodišča. Ki se ne zgane. Apatije teh, ki bi morali stvari vzeti v svoje roke in sovražni govor, besedna ponižanja (konkretneje) prijaviti, obsoditi. Strah me je brezskrbnosti javne medijske hiše, ker zgolj z mlačnim sporočilom za (nezainteresirano) javnost stopi na stran dveh novinark, ki jih opozicijski prvak zmerja s prostitutkami. Poskušam si dopovedati, da to res več pove o njem kot o obeh ozmerjanih. A dejstvo, da se mu to zapiše, dejstvo, da on sam v tem ne vidi nič spornega, to je tisto, ob čemer se nasrši koža. Dejstvo, da še vedno obstaja določen odstotek ljudi, ki ga podpirajo in mu zraven ne (za)vpijejo, da naj taka mnenja (če že) zadrži zase. Da take besede ne spadajo na javno spletno omrežje, ki ga vsak dan uporablja (tudi) ogromno številko otrok, mladostnikov. Kakšno sliko jim ponuja? Da je povsem izgubil kompas? Da dobro ve, kaj dela? Da je on nedotakljiv? Da je žrtev trenutnega sistema? Da ne spoštuje žensk? Da mu je vseeno, kaj govori oz. piše, samo, da se bere in govori o njem?
Bizarno je, kako uporablja komunikacijske kanale vladajoča sfera. In usmerja ljudstvo tja, kjer je vse dovoljeno. Kjer ni spoštovanja, poslušanja, argumentov. Kjer čivka po papirju in na spletu homofobija. Kjer ni osebnih pravic in ne zaščite. Kjer se dan za dnem zlorabljajo črke za to, da prizadeneš sočloveka. Nobenega nadzora, nobenih sankcij. Nikakršnih medijskih blokad, nobenih ženskih shodov na trgih. Nič. Morda tiho jecljanje ali pa še tega ne. Meja (ne)okusa je pristala tako neznansko daleč, da boli.
Samo izreci, napiši, povej. Da opozoriš nase, da izvabiš nasmeh, da se počutiš (spet) velikega. Pomembnega. Vsemogočnega. Za to gre, kajne?
