Gnusna (ne)odgovornost
Ne vem, kaj se mora v Sloveniji še zgoditi, da bo nekdo končno enkrat stopil pred ljudi in dejal: prevzemam odgovornost.
Umrl je človek, ker je neznana oseba, očitno z barvno slepoto, na sicer znanem mestu, a ob neznanem času, zamešala ventile. In nič. Zgodil se je pokop, bogovi v belem prelagajo krivdo na izvajalca, ta je takoj našel nekoga pod sabo, ki bo morda vendarle videti dovolj kriv, da ga bodo mediji linčali. Morda. A dvomim. Prevzemanje odgovornosti je v Sloveniji že dolgo, predolgo eksotično in nerazumno dejanje. Kako bi sicer lahko razumeli premierja, ki je vzel pod mevžasto okrilje finančnega ministra z vsemi njegovimi dodatki. Kako bi sicer lahko razumeli direktorico, ki delavce javno napada ob tem, ko protestirajo proti svetovalnim pogodbam, ki segajo v višine, na katerih ni več kisika. Gnusijo se mi. Prav vsi. Ker si dovolijo čisto vse in ko to ni dovolj, si dovolijo še več. Jecljajo in momljajo, šepajo in grulijo in nas imajo za norca. In razmišljam, kdo je kriv. Mediji, ker jih dokončno ne raztrgajo? Ali mi, samo mi, ker jim pustimo, da se sončijo ob Illyju z mlekom za 25 centov?
Mi. Mi smo krivi. Ker mirno požiramo, da se norčujejo iz nas. Da nas (vsaj simbolično) teptajo in brcajo. Pljuvajo na minimalno plačo, ki pride ali pa ne, ker mora morda ravno takrat direktor menjati okna pri hiši. Gnus je tisto, kar občutim, ko gledam konference, na katerih berejo z listkov, ker niso sposobni spraviti skupaj dveh normalnih povedi. Gnus občutim, ko berem novico o tem, da plačujejo osebne svetovalce po 40 in več tisoč evrov. Večkrat preplačani, z bebavimi nasmehi in spoliranimi zobmi, s helikopterjem, ki čaka na polet v Milano. S podesta v najnovejši, po meri krojeni obleki, s kravato, ki se barvno ujema, da bo raja zadovoljna. Ker je to dovolj. Drobtinice so dovolj za rajo. Naj bo srečna in naj jih hvali in treplja, ker lahko živ(otar)i. Morski psi, ki niso nikoli prevzeli odgovornosti.
Ker bi jih odneslo s stolčka. Ker bi morali prekiniti svetovalne pogodbe. S sestrično in svakom, sosedom ali bivšo sošolko. Pod pragom revščine živi uradno že več kot 290.000 ljudi. Ampak oni za to niso krivi. Oni nikoli niso za nič krivi. Oni ne čutijo odgovornosti.
Gnus. Samo gnus.
