Madeži na kravatah

Razmišljam, na kateri točki ljudje (s kravatami) izgubijo stik z realnostjo. Po uspešno opravljeni kmetijsko-živilski šoli? Po zaključenem večernem izobraževanju in slavnostni podelitvi drago plačane diplome? Šele potem, ko pred cenjeno ime in priimek dodajo (kupljen) naziv magistra ali doktorja znanosti? Potem, ko delavci niso vredni več, da bi jih pes povohal, pač pa so tam zgolj zato, da služijo interesom »velikih«?

Realnost je taka, kot je. Ne moremo biti vsi vitki, bogati, dišeči, visoki. Niso vsem usojeni kodrasti lasje in lica brez peg. Ne uspe se vsem prebiti do lepo zvenečih nazivov sedme, osme ali devete stopnje. A prav vsi si zaslužimo določeno, vsaj osnovno spoštovanje. Vsak izmed nas se trudi krmariti skozi življenje kakor ve in zna. In najmanj, kar bi si želel in zaslužil slehernik, je to, da se v lastni državi čuti spoštovan. Strahovito razraščen aparat razno raznih agencij, komisij, oddelkov, je s svojim obnašanjem posmeh vsem, ki se ob kruhu in vodi prebijajo iz dneva v dan. Policisti, ki na Facebooku pisarijo nerazumne idiotizme. Sindikalist in župan, ta in oni predsednik, nešteto jih je, ki se z žeblji pribiti oklepajo svojega stolčka. Ministrica za delo, ki skorajda doživi orgazem ob besedni zvezi »odprtje samostojnega podjetja«, ker bo to sleherniku namesto žgancev na mizo zagotovo prineslo jagenjčka. Nekdanji (menda odlični) predavatelj, ki je ob skoku na najvišjo stopničko v državi, pričel (dopuščam minimalno možnost, da tekom plavanja s tokom) pisati seznam za »te« in »óne«. Vatli, se mi zdi, še nikoli niso bili bolj boleče različni za »nas« in »zanje«. Nobenega spoštovanja. Ker če bi bilo, ne bi bili potrebni listki o tem, da Slovenec išče rešitve. Da Slovenec ne jamra.

Ne. Jamramo. Samo slišite nas ne. Ker zgoraj pač ni problemov o tem, kaj dati otroku na mizo. Ni prebujanja sredi noči, tuhtajoč, kako se bo napolnil prazen tank za bencin. Ni obiskov Zavoda za zaposlovanja, ko je edini nasvet, ki ti ga ponudijo v dveh letih, ta, da prebiraj razpise in deluj proaktivno. Ni prepirov s Centri za socialno delo. Zgoraj namreč takoj razumejo, da otrok s posebnimi potrebami potrebuje določene bonitete. Zgoraj ni skrbi, da ostaneš brez službe, saj se za »naše«, kljub napakam, ki jih delajo, KO delajo, vedno najde prosto mesto.

Sestop z oblakov, četudi trenutni, ne bi umazal kravate. Ne bi poškodoval sklepov ali opraskal čela. Če že, bi morda zgolj preprečil kakšno srčno-žilno obolenje.