Naj se nam krila ne stopijo od strahu

Petletni nečak me je v popoldnevih (žal preredkega) skupnega druženja naučil že marsičesa. Da odraslim kronično primanjkuje iskrenosti in pristne spontanosti. Da nas je sram postavljati vprašanja in priznati, ko česa ne vemo. Naučil me je tudi, da nas je včasih strah iz tako banalnih razlogov, da bi počila od smeha, če ne bi v vsej zgodbi okrog nastanitve begunskih otrok v zadnjem času videla precejšnje tragike.

Razumem, da ima vsak slehernik pravico do lastnih strahov. Utemeljeni ali ne, so stvar posameznika. In na nas je, kako in če sploh se spopadamo z njimi. Razumem strah pred pajki, kačami in višino. Razumem strah pred zadrego, jokom v javnosti in razmazano šminko. Razumem strah pred blokiranimi karticami in počeno gumo. Tudi strah pred tujci, rdečimi, črnimi ali rumenimi, mi je nekako jasen. A če česa zares NE razumem, je to, kako se nekateri bojijo otrok.

Valim ostre besede in vstajo dela naroda na pomanjkanje informacij. Na pozive vodilnih ovčarjev, ki renčijo na svoje ovčice. Valim na hlapčevski slovenski karakter. Pa nekako ne gre. Polnoletni ljudje, ki mislijo s svojo glavo, se ne bi smeli bati otrok. Pika. Še najmanj takih, ki so brez staršev prepotovali na tisoče kilometrov. Ne takih, ki najbrž v življenju niso videli kozarca Nutelle. Odrasli, če v nedeljo dopoldne prosijo za odpuščanje ali pač ne, bi morali vedeti. Da šest otrok ne bo zanetilo vojne. Šest otrok ne bo posiljevalo. Šest otrok ne bo umazalo našega dvorišča in rezalo gum na avtih. Umetno spodbujene migracije, resnična tragika vojne, želja po odkritju Indije Koromandije, saj ni važno. Ni pomembno, kdo jih je poslal in s kakšnim namenom. Brez staršev so in potrebi pomoči. Bi krilatici »za otroke gre« spet vrnili pristni zlat sijaj?

Naj se nam krila ne stopijo od strahu. Letenju so namenjena.