Podiranje lastnih meja
O podiranju meja razmišljam v dneh, ko drevesa brstijo, ko se narava prebuja. Tam zgoraj, više, visoko, postaja vedno bolj živahno in dnevi postajajo prikladni za svojevrstne izzive. Tudi za premagovanje samega sebe ali zgolj za razmišljanje o tem; to v resnici ni pomembno.
Nekaj je na tem, da podiraš lastne meje. Nobena fotografija, naj bo še tako čudovita, dih jemajoča, prelepa, ne da človeku takega osebnega zadoščenja, kot mu ga nakloni razgled, čeprav prekrit z oblaki in meglo. Lastna izkušnja je tisto, kar šteje.
Zdi se mi, da na to vse prevečkrat pozabljamo v teh norih časih, ko nas z vseh strani oblegajo popolne virtualne slike, tako zelo popolne, da prav zaboli, ko jih gledaš in tik zatem uvidiš svoj pogosto siv in pust vsakdan, ker pač ne more biti vedno vse rožnato.
