Vrvež, ki ga v resnici ni

Z vsakim letom mi vrvež okrog novega leta manj pomeni. Morda zato, ker svetleči balončki in lučke bodejo v oči že od konca novembra, morda, ker ugotavljam, da je bolj vredno na prvo mesto postaviti sebe in lastne želje, kot pa za vsako ceno vztrajati nekje na mrazu, zgolj zato, da bom imela bombastičen odgovor na vprašanje: Kje si pa ti silvestrovala?

Rada imam božični večer, ne le, ker name je sedem let nazaj prinesel plavolasega malčka, zaradi miru mi je blizu. Verni in neverni 24. decembra upočasnimo tempo in ne klonimo pod težo pričakovanj, kje, s kom in kako. Mir in tišina, vedno raje ju imam. In vedno bližje so mi trenutki, ko lahko z mirno vestjo povem, da ostajam doma. Pripoved o silvestrski noči, preživeti v pižami, je seveda daleč od eksotične. Nekaj let nazaj bi se je sramovala.

Zdaj pa … Zdaj pa mi postaja vsa fama okrog decembrskih doživetij, ki morajo biti vsa svetla, pisana, neverjetna, sapo jemajoča, vedno bolj odveč. Silvestrska »najdaljša« noč v letu je – kar težko je verjeti – dolga točno toliko, kot navaden petkov večer. In 1. januarja se bomo zbudili povsem enaki, kot se zbudimo 12. aprila, datum je izbran povsem naključno. Ta »najdaljša« noč nas ne bo spremenila, če nas ni že kakšna pred njo.

Ta pričakovanja ubijajo. Te luči ubijajo, ker je vse skupaj postalo čisto preveč izumetničeno in razvlečeno. Ta vrvež, ki ga je vsepovsod polno, ubija. Gospa, ki sem jo pred kratkim gostila pred mikrofonom, me je zadela v srce, ko je dejala: »Te decembrske luči znajo biti izjemno boleče, če v nas vlada tema oziroma če nimamo nikakršnega razloga za veselje. In so posamezniki, ki nimajo teh razlogov.«

Vrvež ubija. Ta umetno ustvarjen vrvež.