Knjiga in kilogram paradižnika? Ne, hvala

Spet je prišel tisti čas v letu, ko svoja vrata odpre Slovenski knjižni sejem. Čas, ki ga težko čakam, ki se ga veselim kot otrok, ko čaka na Miklavža.

Knjige še vedno najraje kupujem v knjigarnah, diskontni ponudniki, ki jih postavijo na improvizirane kartonaste podstavke ali police, me ne prepričajo. Čeprav so tam dela morda cenejša, imam občutek, da so podcenjena, potisnjena v vnemar, da ne dobijo obravnave in prostora, ki si ga zaslužijo. Nič mi ne bi moglo biti v manjši užitek kot kupovati knjige in ob tem zreti v znižano koruzo, poceni paradižnik, akcijsko ponudbo delavskih rokavic. Knjigarne so zame edina svetišča, kjer bi dovolila prodajo knjig. Čudak(inja)? Čisto mogoče. Knjige pač cenim in postavljene ob zelenjavo, sadje in peki papir mi ne dišijo.

V Sloveniji so knjige (dokaj) drage, to je dejstvo. 35 ali 40 evrov je znesek, ki si ga v teh časih žal ne more privoščiti čisto vsak. Zato obstajajo knjižnice, bogato založene, ki rešujejo tovrstne »stiske« knjižnih moljev. Kljub vsemu menim, da si sem in tja lahko (skoraj) vsak privošči nakup knjižnega dela, spet – vsak knjižni molj in znova – prioritete.

Slovenski knjižni sejem* je zato dobra priložnost za crkljanje duše, če vam tovrstno doživetje nekaj pomeni. Napasti si oči nad tem, kaj ponuja slovensko založništvo, zraven privarčevati kakšen evro in domov oditi z eno, dvema, tremi, je moj način užitkarske sobote. Predvsem pa mi je Cankarjev dom v času knjižnega sejma ljub zato, ker so stojnice lične, ljudje nasmejani in zadovoljni, ker na enem mestu v Sloveniji sicer zlepa ne najdeš na kupu zbranih toliko ljubiteljev knjig.

In predvsem zato, ker tam cenijo knjige. Res cenijo.

*Slovenski knjižni sejem vabi v Cankarjev dom do nedelje