Pod (svobodnim) soncem
Berem, da se nadaljuje trend povečanega zaposlovanja. Da se je letos zaposlilo dobrih 10 odstotkov več ljudi kot v enakem obdobju lani. Zanimivo. Poznam namreč precej ljudi, ki že nekaj časa iščejo (stalno) zaposlitev. Pametni, odgovorni ljudje. Z izkušnjami. Ljudje z znanjem, motivacijo, dobrimi idejami. Ki jim očitno nekaj manjka.
In razmišljam, kaj bi to lahko bilo. Sreča? Najbrž je pri iskanju službe sreča resnično eden izmed bolj pomembnih dejavnikov. A s srečo je tako povsod. Ali jo imaš ali pa je nimaš. So posamezniki, za katere se zdi, da jih spremlja od rojstva. In poznam jih nekaj, ki jih je redko povohala. Jasno mi je, da se zgolj na srečo pri pošiljanju CV-ja in razgovorih, če imaš seveda srečo (!), da ti ga naklonijo, ne gre zanašati. Predpriprave so skoraj nujno potrebne, prav tako kot zaupanje vase. In hitreje, ko človek osvoji lekcijo, da zavrnitev ne gre jemati osebno, bolje je za njegovo dobro počutje.
Država menda letno v povprečju potroši 80 milijonov evrov za to, da aktivno poskuša brezposelne vrniti v pogon. Skozi različne prijeme; javna dela, siljenje v s. p., uvajanje na delovnem mestu in kar je še tega. Vse dobro in prav, lepo, da se Anja trudi povleči ljudi iz blata, a ji v resnici ne bi škodilo, če bi se kdaj kot muha na steni prikazala na kakšnem od obveznih zaposlitvenih sestankov pri svetovalki na uradu za delo. Vedno ista vprašanja, isti (neuporabni) predlogi in nasveti, nezainteresiranost, s katero ti »svetujejo«, kako najti službo, znajo ljudem z občutljivimi želodci povzročiti slabost. Nekako kljub vsemu slutim, da Anjin želodec prenese marsikaj.
Na uradih za delo se zdi, da ni pomembno, kakšen CV prinašaš v malhi; ni važno, ali si pravnik, ekonomistka, gimnazijski maturant, kovinar ali strugar, čistilka, poštar. Postopek je enak, nasveti so vedno isti, obrazec, ki ga na koncu podpišeš, tudi. Sprašujem se, če ti ljudje vedo, kaj delajo? V kolikor v zadnjih dvajsetih letih sedijo v pisarni, z udobno državno plačo, niti ne morejo razumeti, kako se je trg dela v resnici spremenil. Kaj pomeni danes iskati službo. Pa recimo, da jim tega ne gre metati pod nos. Ker kdo bo pa pustil lepo službo za to, da se bo pridružil vrsti tistih, ki mu vsakodnevno zasedajo pisarno? Vem, ne gre vseh metati v isti koš. In opravičujem se izjemam, ki potrjujejo pravilo. A zaposlitev za nedoločen čas ob dejstvu, da je človeka praktično nemogoče vreči iz službe, ni ravno sinonim za motivacijo, kajne?
Samo za mesec, dva ali tri bi zaposlenim na zavodih za zaposlovanje z vso žlehtnobo, ki jo premorem, polovico dohodka z neznanskim veseljem spremenila v variabilni del. Višino bi določalo število ljudi, ki so jim našli službo. Zgolj za motivacijo. Te kronično primanjkuje v celotni javni upravi, se mi zdi. Stavim, da se potem ne bi zgodilo, da bi računalniškemu strokovnjaku z nekajletnimi izkušnjami ponudili udeležbo na tečaju iz računalništva.
