Oda prijaznosti

Prijaznost je zame ena temeljnih vrlin, ki lahko krasijo človeka. Pa ne tista zlagana, ne. Spontana prijaznost, tista, ki ponudi iskren nasmeh in vesel pozdrav, čeprav popolnemu tujcu. Pravzaprav mi je taka, ki pride s strani osebe, ki je ne poznam, še pomembnejša, bolj posebna.

Kje smo sleherniki izgubili tisto potrebo po majhnih, iskrivih podarjanjih? Potrebo po izražanju prijaznosti, osnovnem bontonu, stisku roke in objemu, ko po dolgem času spet srečamo znanca, bivšo sodelavko, odtujeno sestrično? Zakaj si dopuščamo to zoprno hladnokrvnost, zakaj gojimo brezbrižnost, ko pa malenkost, kot je iskriv mežik, naredi dan ...

Celotna kolumna je objavljena v julijski številki Planinskega vestnika.