Pišejo se zgodbe

Šla sem, da bi poslušala pripovedi. Zgodbe ljudi, ki so preživeli grozljive preizkušnje in si danes upajo o tem pripovedovati nam. Slepim in gluhim, ki se ne znamo učiti na napakah.

Zdaj sem nazaj v svojem svetu, v tem milnem mehurčku, v katerem se nam zdi, da je težko živeti. Pa ni. V katerem se nam zdi, da imamo probleme. Pa jih nimamo. Ne zares.

Brazgotine na hrbtu preživele iz genocida v Ruandi so zaresne. Zgodba vojnega begunca iz Bosne je zaresna. Dobro se imamo. Mi vsi. Zares.