top of page

Lepota čipke

V čipkarsko šolo so me vpisali pri rosnih šestih letih. Ne spomnim se točno, zakaj. Najbrž sta jo pred mano obiskovali sestrični in treba ju je bilo posnemati. Morda je bilo zgolj samoumevno, da se deklice v rosnih letih izučijo obrti, ki je Idrijo postavila na svetovni zemljevid.

Devet let življenja sem nato posvetila klekljanju. Kako neverjetno privlačen, nov je bil ta svet ustvarjanja! Dvakrat na teden po eno uro. Lesena klop spodnjeidrijske osnovne šole, bula, klekeljni in vzorci. Toliko vzorcev! Sprva mi je bila vsa stvar neznansko zanimiva. Ustvarjaš. Pripadaš. Učiš se. Kasneje mi kot najstnici vedno pogosteje ves proces ustvarjanja ni več prav dosti dišal. S koncem osnovne šole so v zgodovino tako odšle tudi moje čipke. Morda pa ne za vedno, razmišljam danes, ko se v mestu ponovno začenja Festival idrijske čipke.

Pred časom sem v Črni na Koroškem spoznala starejšo gospo, ki je tam odprla prvo šolo klekljanja. V roke sem prvič po dobrih dvajsetih letih spet vzela klekeljne. Neverjetno, a prsti osnovnega premeta še vedno niso pozabili. Kot bi proces ves ta čas lebdel nekje v meni, čakajoč na to, da se nekega dne ponovno opogumim in ga povlečem na plan. Mogoče nekoč zares, kdo ve.

Idrija so čipke in čipke so Idrija. Neizpodbitno. Nikoli ne bo drugače. Ne poznam nikogar, ki ob pogledu na klekljano čipko ne bi dal od sebe vsaj minimalnega odobravanja. Klekljanje je tradicija v najžlahtnejšem pomenu te besede. Da se je nekaj tako majhnega, nežnega, romantičnega, prelepega rodilo v naši okolici, bi nam moralo ogromno pomeniti. Nam res?

Čipka bo preživela. Vse. Različna mnenja, kreg, deževne festivale, kresanje interesov. Ker ni zgolj prt na naši mizi. Čipka niso samo uhani v ušesih, klekljan prstan na roki. Čipka so dolge ure sedenja neke žene, morda matere, sestre, tete, stare none, ki je svoj čas, talent, dobro voljo, tudi zdravje, posvetila malemu klekljanemu čudežu. Čipka je prenašanje tradicije iz roda v rod.

Čipka so spomini na stare sosede, postrojene so sedele pred blokom, mrmrale, zabadale živobarvne bucike, navijale niti. Čipka je ponos nekega otroka, ki pripada. Ki je zlit z nečim dobrim.


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page