top of page

Oda bolečini

Tih deževen aprilski dan je, jaz pa že tedne razmišljam o bolečini, še vedno vsa pod vtisom življenjske zgodbe Teda Hughesa. Kako veliko zmore prenesti eno človeško bitje, kako neznansko veliko bolečine, ne le fizične, predvsem psihične, sem odkrivala v preteklih dneh, ko je na nočni omarici z mano pridno bedel Hughesov roman Ti si rekel.

Hughes v romanu pripoveduje o svojem življenju z ameriško pesnico in pisateljico Sylvio Plath. Njun težavni zakon sklene njen samomor, ona postane mučenica in svetnica, njega okrivijo za morilca in pošast, ki je izdal svojo nevesto; za Juda Iškarijota: »Ti si rekel,« mu reče Jezus na pashalni večerji, potem ko razkrije, da ga bo eden izmed učencev izdal.

Hughes je brutalno iskren. Njegove besede režejo, bolijo. Roman je ena sama bolečina.

»Po samomoru moje črne muze sem bil prepričan, da me imajo bogovi na piki. Bil sem preklet, blodil sem med prikaznimi in vse ženske v svojem življenju okužil z melanholično temačnostjo, iz katere sem zase črpal tragično veselje, ki je njih uničilo.«*

Še nekaj me je naučil Ted, veliki britanski pesnik, črna duša, mož z orlovskim profilom. Da bolečina ni vedno največja učiteljica. Ker smo naivni, mi, male pikice v ogromnem vesolju. Naivni smo in delamo napake. Še več, ponavljamo jih, neprestano. In še, da nič človeka ne osreči tako zelo, kot njena odsotnost, odsotnost bolečine, namreč, potem, ko je vztrajala in se napajala z dušo tega, onega. Nič ne osreči tako zelo, kot ko odide, ta, ki bi morala biti naša učiteljica, pa nikoli ni.

»V iskanju sorodnega glasu, ki bi nagovoril mojo dušo, sem nekoč prebral Po padcu Arthurja Millerja, dramo, v kateri predeluje samomor Marilyn Mnrode. Naenkrat sem naletel na stavek »Samomor ubije dvoje ljudi, Maggie, temu je namenjen« in vedel sem, da ima prav.«

Teda Hughesa ljubezen do Sylvie Plath ni zlomila. Zlomila ga ni niti njena prezgodnja smrt (pri rosnih tridesetih je naredila samomor, tako da je glavo vtaknila v pečico. Hughesa ni zlomila niti smrt njegove druge partnerice, ki je nekaj let kasneje končala svoje življenje na enak način kot Plathova, le da je vzela s seboj v onstranstvo še njuno štiriletno hčerko.

»Z grozljivo natančnim očesom za najmanjše podrobnosti se je zgodovina v sedmih letih ponovila, da bi mi – zabitemu sanjaču – z vso silo nekaj vbila v glavo.«

Tako neznansko veliko zmore prenesti človek, vem. In tako lepo je, ko bolečina popusti. Sčasoma. Nekoč.

*Connie Palmen – Ti si rekel, izšla pri založbi Modrijan (2018)


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page