Oda pomladi

Ko se dnevi začnejo daljšati, ko posije sonce, tisto pravo, pomladno sonce, ko vzbrstijo drevesa in se odprejo cvetlični popki, oživim. Obožujem ta letni čas, od nekdaj sem človek sonca, cvetlic, tankih jopic, lahkih čevljev, človek barv. Pisanih, pomladnih barv, človek telohov, žafranov in zvončkov, tulipanov in narcis. Človek zgodnjega vstajanja, človek, ki ga ne zmoti jutranje petje ptic. Odkar pomnim obožujem pomlad. Življenje prinaša, vsaj tak občutek mi vzbuja.

Zdi se mi, da daljši dnevi izvabijo iz ljudi tisto dobro, najboljše. Nasmehe in optimizem, veselje in ravno pravšnjo dozo energije. Vsaj zase vem, da je tako. Nekako osvobojena se počutim, ko imam po službi še par ur dnevne svetlobe, ki jo lahko izkoristim za karkoli že mi srce poželi. Pozimi vstajam v temi, domov hodim v temi in zdi se, da zgolj zapravljam čas, da ne naredim prav ničesar koristnega. Tako se počutim v tistih kratkih, meglenih, turobnih dnevih. Spomladi pa … pomlad je čisto druga pesem.

Najdete kdaj hipce sreče v malenkostih? Res drobnih, neznatnih malenkostih? Jaz te trenutke sestavljam z nabiranjem zvončkov, z ogromnim šopkom telohov, ki jih opazujem na mizi. Nasmeh mi riše na obraz pospravljanje bund in zimskih jaken v omaro, čiščenje škornjev, za katere vem (in upam), da jih vsaj sedem, osem mesecev ne bo več treba obuti. Majhne iskre zadovoljstva najdem v barvah, prelepih barvah, ki jih spomladi ponuja narava, v češnjevih cvetovih, v najlepšem vonju na svetu, vonju dišečega jasmina.

Pa v knjižnih novostih, na primer. Ne poznam vzroka, a nikoli nisem bila med tistimi knjižnimi molji, ki so uživali ob branju v dolgih zimskih večerih. Ne. Sama sem pomladna, poletna bralka. Seznam plažnega čtiva (in pod plažno čtivo ne mislim nujno šunda, ljubezenskih romanov, daleč od tega) začne nastajati nekje v tem času, marca, aprila, ko založniki ponudijo knjižne novosti, ko Konzorcij vabi s pisano izložbo.

Ne sovražim zime, nikakor. Ampak pomlad, pomlad je pa … lepa, lepša. Najlepša.