Eno jabolko na dan …

Priznam, da v meni občasno zavlada nek prastrah pred tem, da bi zbolela. Pa ne, da sem človek, ki bi hitro zagnal paniko, niti nisem hipohonder, morda le tako sovražim občutek nemoči. Ker nemoč je namreč zadnje čase prvo, kar mi pride na misel, ko pokukam v dogajanje našega zdravstvenega sistema. Njihovega, pravzaprav, ker ta zdravstveni sistem že dolgo, predolgo ni več naš. Kot vedno in povsod seveda tudi tu obstajajo izjeme in sama imam odlično zdravnico, ki si vedno vzame čas zame, na srečo grem k njej res redko.

Drugi? Drugi pripovedujejo zanimive prigode. Sama sem bila tako pred kratkim priča, da je primarijka kar po elektronski pošti spremenila napotnico iz nujno v redno ter 81-letniku tako »priskrbela« termin za pregled ožilja leta 2019. Specialistka je pač povozila mnenje družinske zdravnice, čemur niti v sanjah ne bi oporekala, če bi pacienta videla v živo, videla njegove žile na nogah, si morda vzela pet ali deset minut za pogovor. Ne, vse prej omenjeno je storila brez kakršnegakoli stika. Po elektronski pošti. Sporno? Da, ampak jaz sem v primer čustveno vpletena in morda delam primarijki krivico. Morda.

Nikogar ni, ki bi starejšim na primer razložil sistem e-naročanja. Vsi nimajo vnukinj z vsaj osnovnim znanjem računalništva in ravno danes sem bila priča, ko je gospod v srednjih letih (ne, ni jih imel 90) prišel na pošto in vprašal, če so oni poslali v Šempeter njegovo elektronsko napotnico. Smešno? Niti ne, ko človek pomisli, da je takšnih očetov, dedkov, tet še veliko.

Mislim, da je Milojka ena najslabših ministric v zgodovini. Ne, ker ženska nima občutka za javno razpravo, niti ne zato, ker je slaba govornica. Grozna ministrica je zame v prvi vrsti zato, ker je za arogantnim Počivalškom tista, ki nam daje jasno vedeti, da smo mi spodaj v blatu in ona/oni zgoraj na »zvezdah«. Nazorno kaže – s svojim nastopom, izjavami, telesno govorico -, da smo kot posamezniki tako zelo nemočni, da bi se morali sami sebi čuditi, od kod za vraga ta hlapčevska vdanost, pa se ne, ker smo Slovenci, ki molčimo in čakamo na boljši jutri. Ne prenesem je, ker preprosta vprašanja jemlje kot napad nase, ostudna mi je zaščita, ki je je deležna pri premierju, ampak on je tako ali tako del godovine, ki je sicer resda slaba učiteljica, ampak ime le redko opere. Njegovega mislim, da ne bo.

In ko bi nam morala biti Milojka za zgled, za zgled, kako odpreti usta, ustaviti norčevanje, krivice, zahtevati nek normalen in človeški odnos ter (vsaj občasno) priznanje odgovornosti, ko bi si jo morali vzeti kot merilo za to, česa nočemo, kar sovražimo, ostaja. S šminko in arogantnim nastopom. Ostaja.

In če priznam, da v meni občasno, res zgolj občasno, zavlada tisti zgoraj omenjeni prastrah, mirne duše ob tem priznam tudi, da vedno pogosteje od neznano kod povlečem dovolj energije za vprašanje, dva. Za nov telefonski klic in že šesto prošnjo/zahtevo po odgovorih, zakaj pregled šele leta 2019.

Ker mi aroganca nališpane ministrice tako zelo preseda in ker naj me vrag pocitra, če bom komu pustila, da hodi po meni.