Ivan in jaz

Med nama z Ivanom v preteklosti ni vzklila kakšna posebna ljubezen. Vedno sva se družila bolj kot ne po sili razmer. Včasih mi je prišel nasproti on, spet drugič sem v kislo jabolko zagrizla jaz. Zdel se mi je težak, samosvoj, zahteval je neznansko veliko pozornosti. Ljubezen? Ne, ljubezni tu res ni bilo.

Čisto mogoče, da mi ga sistem ni znal nikoli zares približati, mi pokazati njegove veličine, talenta. Morda tudi jaz, najstnica, ki je sicer vedno rada brala, nisem imela prave želje za ukvarjanje z njim. Postavila sem ga v najtemnejši kot ob bok Balzacu, Ibsenu in Dostojevskemu in poskušala pozabiti nanj. Bilo jih je preprosto preveč, ki so kradli pozornost in si jo - to moram priznati - po mojem skromnem mnenju tudi precej bolj zaslužili.

Nato pa ... Nato je prišel teater. In z njim neslutena moč odkrivanja literarnih biserov. In Ivan se je kar naenkrat zazdel sprejemljiv. Najprej sprejemljiv, nato vabljiv, kasneje privlačen. Resnično privlačen. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, pa Hlapci. Kralj na Betajnovi, še Lepa Vida mi je prenehala stopicati na živčne končiče. Ker sem končno razumela. Razumela. Dozorela? Morda, pravzaprav zelo verjetno. Vse, kar mi je v preteklosti smrdelo do neba, je zdaj postalo – živo.

V Cankarjevem letu, praznujemo namreč stoto obletnico pisateljeve smrti, bo priložnosti za druženje z njim ogromno. Koledar se z načrtovanimi dogodki polni že več kot leto dni, pestro bo predvsem na Vrhniki, kjer se je Ivan 10. maja leta 1876 tudi rodil. Pri projektu Cankarjevo leto 2018 bodo sodelovali številni pooblaščeni muzeji, galerije, literarna društva, gledališča, Ivanu letos skratka ne bo moč uiti.

In prav je tako. Ko sem prej omenjala šolski sistem, ki ga v resnici šolarjem in dijakom ne zna približati tako, kot bi si Cankar zaslužil, nisem imela v mislih pedagoških metod posameznih učiteljev, daleč od tega. Zdi se mi le, da pri petnajstih, šestnajstih, tudi pri osemnajstih večina zanj preprosto ni dovolj zrela. So izjeme, seveda so. A zdi se mi kljub temu nepošteno do Cankarja, da ga večini otrok priskutimo za desetletje, morda celo več. Ker nekateri potem nimajo sreče, kot sem jo imela sama – da ga namreč odkrijejo. Na novo. Za zmeraj.

"Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da, celo brez nosa bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine ..." (I. Cankar)