Iskrice v očeh
Zanimivo, kako mi je bilo včasih lažje sprejeti grajo kot pohvalo. Mislim, da sem prvo jemala kot nekaj samoumevnega, drugo kot odstopanje od vsakdanjega. Sicer menim, da v tem nisem bila prav dosti drugačna od mnogih. Ob pohvali največkrat rdimo, dvomimo, razmišljamo, premlevamo. Obračamo. Tisto, kar bi morala biti hvaležnost, zamenja nejevera. Sčasoma sem se naučila, da so tudi pohvale lahko zares iskrene. In da se za njimi ne skriva nujno preračunljivost. Da jih lahko sprejmem, se zahvalim še sama in preprosto uživam v njih. Z iskricami v očeh.
Ko sem se naučila te lekcije, mi tudi dajanje ni več povzročalo nobenih težav. Ne, da bi sedaj kar pretiravala z njimi. Potem pač izgubijo vso vrednost. Ampak če mi je kaj v resničen užitek, so to trenutki, ko lahko zares in iz srca pohvalim. Posrečen zapis, zmago v boju s kilogrami, okusno izbrane čevlje, dobro kosilo. Lepo zrecitirano pesem, čisto posebno torbico, odličen novinarski prispevek, pogum za novo življenjsko pot.
Zdi se mi, da o človeku precej pove dejstvo, kako in če sploh zna izreči pohvalo. Poznam jih nekaj, na srečo resnično ZGOLJ nekaj, ki jih verjetno v življenju niso izrekli pogosto, če sploh kdaj. In prepričana sem, da oni sami zaradi tega težje živijo. Vpliv takih posameznikov na okolico pač ni prijeten. In okolica to čuti. Ter vrača. Tako ali drugače.
Pohvala da krila, pohvala lahko postavi pokonci tako trdno, kot zna graja podreti in poteptati. In zakaj ne bi raje poiskali vsaj malenkosti, ki jo je vredno pohvaliti. Ker vedno, ampak resnično VEDNO lahko najdemo nekaj komplimentov vrednega. Vsi se zavedamo tega, da otroci potrebujejo pozitivne misli in iskrene pohvale. Sama menim, da ni z odraslimi prav nič drugače. Mogoče jih na trenutke potrebujemo še veliko bolj.
Dan ima štiriindvajset ur. Če jih sedem do osem od tega prespimo, kako neznansko veliko časa ostane za (vsaj eno, naključno ali pač skrbno izbrano) pohvalo, kajne? Samo iskrena naj bo. Zgolj take namreč prinesejo iskrice v oči.
