top of page

Odpustite mi, (p)ostal sem klovn

"Predsednik na ledu, ki drsa v prazni dvorani, ki drsa v krogu, ki drsa v prazno, je pravzaprav prekrasna metafora te države." Aleš Čar.

Gospod predsednik!

Zaključuje se predvolilno obdobje. v nedeljo bo Dan D. Sovražila sem te tedne, mesece, ko ste križarili po Sloveniji in se s pobeljenimi zobmi smejali z vseh naslovnic, v mogočih in nemogočih položajih. Raja je želela širok nasmeh, močan stisk roke, pokončno držo. Vi ste ji dajali vse to in še več. Pred časom sem stavila sama s seboj, da boste poosebljena, reciva temu "pieteta", in stavo dobila. Le dobitek je bolj klavrn. Spet bom namreč dobila vas.

Zadnja kampanja je bila precejšen uspeh, se razume, postavila vas je na predsedniški tron, čeprav ste imeli za nasprotnike precej trše kalibre kot tokrat, ko zmaga praktično leži na dlani. Pred leti sem upala, ne zgolj upala, močno sem si želela, da kot predsednik ne boste delali kakšne omembe vredne škode, pa se vam je najprej zgodil Štefanec, priplesala je "miška mala", jokali ste na ograji egiptovske vile in "pogrešali" Slovenijo.

Najhuje od vsega je, da vi vsega tega sploh ne vidite kot poraz.

Nisem občutljive sorte, razumem, da se je potrebno približati ljudem. Dati občutek, da ste eden izmed nas. Ampak oprostite, gospod predsednik. Ne med razkoraki, počepi in sklecami, ne jokajoč na ograji v tujini. Ker se norčujete iz nas. Posredno ali neposredno, ni važno. Norčujete se.

Zato poskusite v naslednjem mandatu, niti malo ne dvomim, da si ga ne boste uspeli izboriti, ljudje imamo namreč spomin kot zlate ribice, biti malce manj otročji.

Ponudite roko ljudem, ki so čez noč postali hrvaški državljani. Obiščite URI Soča in za to ne povejte novinarjem. Zberite na kup pol državnega zbora, zvlecite jih v hiše, kjer so nastanjeni otroci, trpinčeni, zlorabljeni otroci, stari šest let, morda celo manj. Obujte tekaške copate za Botrstvo, za Male korake. Izberite si končno velike cilje! Obujte gumijaste škornje in poskušajte za hip, samo za hip, vživeti se v ljudi, navadne, male ljudi. In delajte to, kot da resno mislite. To, gospod predsednik, to bo vaša prava zmaga.

Predsednik države, vrhovni poveljnik slovenske vojske, je naziv, ki bi moral poosebljati spoštljivost, poštenost, gracioznost, če hočete. Predsednik države bi moral biti nekdo z izjemnim občutkom za to, kdaj se oglasiti in kaj takrat povedati. Nikakor vam ne oporekam tega, da se oglašate. Samo kaj, ko to počnete vedno ob nepravem času. Pozivate k spravi in strpnosti, kar je seveda pohvalno, a nekako vam uspe, da vse zveni, kot bi stresali puhlice. Resnično, puhlice. Govorite o krizi Evrope. Puhlice. Tudi ko morda dejansko poveste kaj pametnega, iz vaše zaigrane teatralne govorice raja ne izlušči nič uporabnega. In žal, gospod predsednik. Če kaj niste, niste dober igralec. Igralec, to že. A nikakor in nikdar niste bili dobri v tem.

Letos (vas) ne bom volila. Vdala sem se namreč v usodo, da bo še kdaj na slovenski zemlji (v času mojega obstoja) kandidirala oseba, ki ne bo izpridila vsega, kar se da izpriditi. Zato mi je pravzaprav vseeno, če naš predsednik (p)ostanete vi. Ostanite naši še pet let. Igrajte najlepšega državnega voditelja na svetu. Pozivajte k spravi in dialogu. Sončite svoje prelepe zobe.

Ampak kljub vsemu – predsednik ste. Ni se vam treba reklamirati s pomočjo aerobične vadbe. Še manj s prodajanjem sladoleda in pobiranjem smeti. Ker gre za težko prigaran kruh, vi pa se (ne)posredno norčujete iz tega. Resnično. Ni treba.


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page