Noji – z glavo v pesku
Nimam se za najbolj neumno bitje na svetu, prav tako ne trdim, da sem Einstein. Približno jasno mi je, kako delujeta svet ter njegova realnost.
Mislila sem, da me nič več ne more presenetiti v tej naši kokoški. Pa me, vedno znova. S tira me meče dogajanje v UKC Ljubljana, kjer si (ne)odgovornost za smrti otrok podajajo kot vroče žemlje, najhuje pa je, da jih vsa stvar niti malo ne gane. Potem udari novica o kokošnjaku, ki ga nikakor ne morejo spraviti v red v sosednji občini. Seveda nisem gospodarstvenik, niti nikoli ne bom, znam pa prepoznati petelinjenje, ko ga vidim. In tam ga je precej. Če (ekonomskih) stvari v dvajsetih, petindvajsetih letih nekdo ni mogel spraviti v red, je najbrž čas, da si žlico vzame iz ust in jo poda drugemu. Sposobnejšemu? Bolj poštenemu? Ne vem, to bo čas pokazal, kajne? Bi se pa mnogi najbrž strinjali, da slabše, kot je, ne more biti.
Tudi tu sicer ni dosti bolje, da ne bi slučajno izpadlo, kot da pometam zgolj pred tujim pragom. Podjetja, ki kot z odrešeniško avreolo mahajo s certifikati, kako so delavcu in družinam prijazna, so vse prej kot to. Minimalna plača, grozljivi notranji odnosi, pravi in nepravi priimki. Očitno naša prihodnja realnost, kajne?
Zadnje, kar me je milo rečeno vznejevoljilo, je bila prejšnji dan interpelacija zoper zdravstveno ministrico. Ne interpelacija sama, ne. Dejstvo, da koalicija Milojkino delo smatra za "ne dovolj dobro", hkrati pa jo je ob poskusu "prevrata" podprlo, to me moti. Moti? Jezi, bi bilo bolje. Pa daje mi občutek, da me imajo za norca. In moj bog, če česa resnično NE prenesem, je to občutek, da me ima nekdo za norca. Pri tej vladajoči garnituri mi sledi že nekaj let, ta občutek. Ker sem bila na začetku dovolj naivna in dopustila, da so mi bili všeč. Zato je bil padec na realna tla še toliko bolj boleč.
Potem je tu gospod Mahnič. Mahnič. Star je nekaj čez dvajset let in postavili s(m)o ga na čelo odbora za obrambo. Gospodič je letnik 1990. In postavili s(m)o ga na čelo odbora za obrambo. Mi sledite? Njegov CV se na spletni strani stranke, ki ji pripada, bere kot smešna črtica. Kaj za vraga pa čmrlj pri 27-ih ve o obrambi svoje domovine? Kar je slišal od svojega nadrejenega? Da ni važno, kakšne neumnosti kvasiš, samo da se bere o tebi? Da si slišan? Citiran? Da omenjaj vojno, če ne gre drugače, samo da nagajaš nasprotniku?
In spet – jasno mi je, kako deluje naš politični sistem. Če si naš, nisi njihov. To jim je dovolj. Če si naš, te bomo podprli, čeprav delaš slabo, ker bo prišel čas, ko bom podobno podporo (brez odvečnih vprašanj) potreboval od tebe. Presneto, kako nadležen je ta občutek, da me imajo za norca.
A brez skrbi, pobrala se bom, kot sem se še vselej. Z grenkim priokusom v ustih, da. Z gotovim občutkom, da sem njihov hlapec, da. S strahom, da za njimi prihajajo še slabši? Se bojim, da res. Bom pač noj, ki tišči glavo v pesek. Tako ali tako nisem nikoli želela prav dosti izstopati iz množice.
