top of page

Svetloba in tema

Matevž Lenarčič, fotograf, okoljevarstvenik, svetovni popotnik, pilot, človek brez dlake na jeziku, ne nujno v tem vrstnem redu, je pred kratkim v enem od intervjujev dejal, da je prava norost, kako zelo družba stremi k (lažni) popolnosti.

Prava norost je, resnično, da nočemo, ne zmoremo ali pač ne želimo pokazati, da nismo vedno le super, dobro, odlično, neverjetno. Da nam je sem in tja hudo, da nam kdaj ni do smeha. Da je znotraj nas včasih tema, čeprav okolica pričakuje, da bo sonce. Vedno le sonce in svetloba. In popolnost. Ta tečna popolnost.

Kdaj smo se začeli sramovati solz, se sprašujem in v isti sapi še, zakaj čutimo to potrebo po nenehnih nasmehih, izumetničeni pozitivi. Ker drugačna pač ne more biti, kajne. Ker nihče, niti tisti, ki nam prodajajo prelepe bele zobe, sijoče nasmehe, neznansko družinsko srečo, prave prijatelje, čudovite službe, avanturistične hobije, nimajo vedno razlogov za smeh. Ne gre tako zlahka. Žal, ne gre tako zlahka.

Tudi tema je del nas, le sprejeti jo moramo, pri sebi in drugih. In znati spregledati, ko prevzame pobudo, ko zamenja svetlobo za dlje, kot bi bilo dobro. A je, tema, tu, del vsakdana. Nič ni narobe z njo, ravno nasprotno, tako samo še bolj cenimo luč. Pravo, nezlagano, ta je edina zares vredna truda in težav, ki jih prinese pot skozi temo.

"Pogrešam uteho, ki mi jo ponuja žalost … " (K. Cobain)


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page