Vaje v odpiranju oči

Delovne, pridne ljudi imam okrog sebe in vsak se po svoje trudi prebiti se skozi vsakdan. V potu svojega obraza in z neizmerno količino poguma so nekateri stopili na lastno poslovno pot in vem, da jim (kot vsem, ki jih v kleščah držijo krediti za to ali ono) skrbi kratijo spanec.

In zato mi je težko, ko poslušam zgodbe o državnem aparatu, sterilnem, brezčutnem, frigidnem. Ni mi vseeno, ko poslušam pripovedi o sistemu, ki melje male ljudi. Ko dva tisočaka visoka kazen za nekaj, kar naj bi bila tehnična napaka, družini odvzame kruh za mesec, dva.

Človek ima dve roki in ene možgane. Sposobnost govora, misli, nemalo želja in idej, lastne potrebe in v vsem tem naj bi se nekje pod površjem skrivala empatija. Naivno sem nekaj časa verjela, da ni nikogar obšla, a spoznavam, vedno pogosteje, da sem jo jemala kot nekaj samoumevnega. Ne vem, ne znam doreči, če so morda gospe v po meri skrojenih kostimih nekje globoko v sebi poteptale sleherno zmožnost čustvovanja v trenutku, ko so svojo gosposko zadnjico posadile na državni stol ali je bil proces morda obraten?

Vem pa, da usodo poštenih, delavnih družin, družin, kjer na pomoč priskočijo upokojeni starši, ker drugače pač ne gre, krojijo roboti. Roboti, ki se jim sanja ne, kaj pomeni tri leta iskati službo, roboti, ki ne razumejo, da človek sem in tja naredi napako. Napako, ki jo je moč popraviti in ki državi nič ne vzame. Poznam primer, ko je gospodična na CSD vlogo za denarno pomoč oddala z enomesečno zamudo - ker je imela pač osebne težave. Nobenega opravičila, človeške razlage, nič. Samo par besed, da naj "stranka" pač počaka na naslednji mesec. Poznam primere, ko se zasebni podatki, ki bi MORALI ostati za zaklenjenimi vrati, trosijo naokrog tako hitro in lahkotno, kot delimo na pustno soboto otrokom bonbone.

So, seveda so posamezniki, ki izkoriščajo sistem. A gosposka zadnjica, ki je k po meri krojenemu kostimu znala izbrati barvno ujemajoče se salonarje, bi morala znati razbrati, kdo so tisti, ki iščejo luknje v zakonih in kdo poštene mravlje, ki jih je hipna nepozornost stala veliko, preveč. Kdo so tisti, ki potrebujejo pomoč.

S stolčka, ki ga greješ 30 let, s stolčka, s katerega te ne more vreči praktično nihče, so široka obzorja strašno daleč. Predaleč. Boleče predaleč.